Zaradi razbolele ahilove tetive sem izbral malo krajšo turo. No tak je bil načrt, ki pa se je izkazal za slabo planiranega, ker se je ''sprehod'' po grebenu do vrha raztegnil na kar štiri ure. Vmes je bilo veliko stokanja med prebijanjem po ruševju, skrivanja pred mrzlim vetrom in tudi malo plezanja, tam do II. stopnje.
Štartala sva s parkirišča pod planino Konjščico, kjer je bilo že kar nekaj prevoznih sredstev parkiranih. Hitro sva se povzpela do planine, kjer sva zavila s poti, proti grebenu Slemena. Med kravjimi minami sva se prebijala po strmem klancu, kjer se je nakazovala skrivna potka, proti soncu.
 |
| na grebenu |
 |
| greben je kar dolg |
Na grebenu sva se obrnila na sever in po začetnem širokem travniku in gozdu prišla pod prvi neporaščen vrh v grebenu. Nanj vodi lepo izsekana pot skozi ruševje, ki pa se na vrhu zaključi. Ker se nama ni dalo vračati, sva jo ubrala kar naprej skozi rušnato grapo navzdol. Vmes naju je ustavil nekajmetrski skok v gozd, ki pa sva ga obšla vsak po svoji strani.
 |
| Močile, zadaj Ablanca in Veliki Draški vrh |
 |
| pogled na Konjščico |
 |
| Peter na Močilih |
Nadaljevala sva tik pod grebenom, kjer sva zopet zasledila nekaj podobnega potki. Vodila naju je iz gozda na travnike, nekaj časa po Pokljuški strani in nekaj časa po Bohinjski nad Vojami. Prišla sva na Močile, 1823m visok vmesni vrh, ki pa ima za soseda divji skalnati vrh, ki je še nekaj deset metrov višji. Preko njega sva, skozi goščavo ruševja, prispela pod zaključni del grebena.
Tam sva bila pred zahtevno odločitvijo. Ali stolp pred vrhom izpustiva, ali pa preko njega nadaljujeva vse do vršne zgradbe. No, hitro sva se odločila, da se težavam ne umakneva
Preko stolpa (II. stopnja) sva prečila do sedla pod glavnim vrhom. Od tam sva po polici prečila v desno in po gruščnatem vzhodnem delu priplezala na Ablanco 2004m.
 |
| vršni del, ki sva ga obvozila po polici na vzhodni strani |
 |
| pogled z vrha na greben Slemena |
 |
| tista grapa za Petrom, ki vodi na Viševnik, naju tudi čaka |
 |
| Ablanca |
Po kratki malici na vrhu, sva se hitro pričela spuščati proti Studorskem prevalu, da naju ne bi prehitele krave, ki so jih pastirji gnali z Velega polja proti Uskovnici. Spust je potekal po zelo razdrapanem severnem delu, kjer na Ablanco pristopi večina njenih redkih obiskovalcev, medtem ko greben zelo redko začuti človeško nogo na svojih ramah.
 |
| Ablanca s Konjščice |
S prevala sva se s hitrimi koraki vračala mimo Jezerc proti planini Konjščici. Tam sva si provoščila poluren postanek. Med ležanjem na travniku sva ugotavljala, le kaj delajo ljudje celo dopoldne pred začetkom pohodov, da so šele ob enajsti uri hodili mimo naju in se v vročini vsi prepoteni vzpenjali proti Jezercom in kdo ve kam naprej. Odgovora nisva našla.
