Sleme - Ablanca 2004m (6.9.2009)

     Zaradi razbolele ahilove tetive sem izbral malo krajšo turo. No tak je bil načrt, ki pa se je izkazal za slabo planiranega, ker se je ''sprehod'' po grebenu do vrha raztegnil na kar štiri ure. Vmes je bilo veliko stokanja med prebijanjem po ruševju, skrivanja pred mrzlim vetrom in tudi malo plezanja, tam do II. stopnje.

     Štartala sva s parkirišča pod planino Konjščico, kjer je bilo že kar nekaj prevoznih sredstev parkiranih. Hitro sva se povzpela do planine, kjer sva zavila s poti, proti grebenu Slemena. Med kravjimi minami sva se prebijala po strmem klancu, kjer se je nakazovala skrivna potka, proti soncu.

na grebenu

greben je kar dolg

     Na grebenu sva se obrnila na sever in po začetnem širokem travniku in gozdu prišla pod prvi neporaščen vrh v grebenu. Nanj vodi lepo izsekana pot skozi ruševje, ki pa se na vrhu zaključi. Ker se nama ni dalo vračati, sva jo ubrala kar naprej skozi rušnato grapo navzdol. Vmes naju je ustavil nekajmetrski skok v gozd, ki pa sva ga obšla vsak po svoji strani. 

Močile, zadaj Ablanca in Veliki Draški vrh

pogled na Konjščico

Peter na Močilih

     Nadaljevala sva tik pod grebenom, kjer sva zopet zasledila nekaj podobnega potki. Vodila naju je iz gozda na travnike, nekaj časa po Pokljuški strani in nekaj časa po Bohinjski nad Vojami. Prišla sva na Močile, 1823m visok vmesni vrh, ki pa ima za soseda divji skalnati vrh, ki je še nekaj deset metrov višji. Preko njega sva, skozi goščavo ruševja, prispela pod zaključni del grebena.

     Tam sva bila pred zahtevno odločitvijo. Ali stolp pred vrhom izpustiva, ali pa preko njega nadaljujeva vse do vršne zgradbe. No, hitro sva se odločila, da se težavam ne umakneva

     Preko stolpa (II. stopnja) sva prečila do sedla pod glavnim vrhom. Od tam sva po polici prečila v desno in po gruščnatem vzhodnem delu priplezala na Ablanco 2004m.

vršni del, ki sva ga obvozila po polici na vzhodni strani

pogled z vrha na greben Slemena

tista grapa za Petrom, ki vodi na Viševnik, naju tudi čaka

Ablanca

     Po kratki malici na vrhu, sva se hitro pričela spuščati proti Studorskem prevalu, da naju ne bi prehitele krave, ki so jih pastirji gnali z Velega polja proti Uskovnici. Spust je potekal po zelo razdrapanem severnem delu, kjer na Ablanco pristopi večina njenih redkih obiskovalcev, medtem ko greben zelo redko začuti človeško nogo na svojih ramah. 

Ablanca s Konjščice

S prevala sva se s hitrimi koraki vračala mimo Jezerc proti planini Konjščici. Tam sva si provoščila poluren postanek. Med ležanjem na travniku sva ugotavljala, le kaj delajo ljudje celo dopoldne pred začetkom pohodov, da so šele ob enajsti uri hodili mimo naju in se v vročini vsi prepoteni vzpenjali proti Jezercom in kdo ve kam naprej. Odgovora nisva našla. 

Cmir 2393m (14.6.2009)

     Že nekaj časa sva načrtovala to turo, pa je vedno prišlo kaj vmes. No danes sva se le odpravila. 

     Start je bil zgoden. Od doma ob 04:00, do Turkovega rovta v Vratih sva se pripeljala malo pred peto.

     




     Opravo na rame in sva odrinila proti Krnici za Cmirom. Sprva po gozdu, ki je višje prešel v nizko ruševje. Malo pred pol šesto so prvi jutranji žarki obsijali Nad Kuhinjo špico. S police v njeni severni steni naju je luna vabila, da ji slediva. 

     Celo uro sva porabila za vzpon preko strmega snežišča. Tik pod sedlom sva se osvežila v malem potočku, ki izviral iz ledenika in se prelival preko skal. 

     


     S sedla sva zavila levo po novem snežišču proti ozki rami, ki se je spuščala iz glavnega grebena.
      Višje se je rama spremenila v razkošno, s travo poraslo polico, vendar ji nisva sledila in sva se raje preko gladkih plošč in skrotja povzpela na greben, po katerem poteka tudi markirana pot od Staničeve koče. Od tam je sledil le še grebenski sprehod na vrh. 

      Na vrh sva prišla, Peter ob devetih, jaz pa dvajset minut za njim(koleno). 


     Pričakali so naju prekrasni pogledi, brez oblakov, na vse strani. Kar nekaj časa sva se zamudila na njem.

 


      Vračala sva se po markirani poti še malo dlje od mesta, kjer sva se ji pri vzponu pridružila. Nato pa sva se spustila na že prej omenjeno široko polico poraslo s travo in se po isti poti vrnila v Vrata. 

     Pri spustu sva izkoristila vsa snežišča za hitro dričanje proti dnu. No, Peter se je veselo smučal, jaz pa sem malo stokal za njim zaradi kolena, tako da sem eno snežišče tudi izpustil in se odričal po melišču. 

     Super tura, edina škoda je bila, da je nisva opravila malo prej, ko je bilo še več snega.

  

Begunjščica 2060m (16.8.2008)

     Vremenska napoved za nedeljo dopoldne je bila kar dobra, plohe šele popoldne so rekli. Pa sem pred morjem moral izkoristiti dan še za en potep po naših lepih gorah. No ob pol sedmih zjutraj ni kazalo prav dobro, pa sem se kljub temu optimistično odpravil v Drago. Sem računal, da so bo do sredine dopoldneva že zjasnilo. 

  Iz Drage na Preval, kjer pa so ob osmih še vedno kraljevale megle, pa še rositi je začelo in sem hitro zagrizel breg v Kalvarijo, da se skrijem pred mokroto v gozdu. 

 No po uri hoje sem pod vrhom Kalvarije oblačil dolge hlače in nase vlekel vetrovko. Na grebenu je kar pošteno pihalo, tako da sem se pred vetrom umikal na Zeleniško stran. 

 Na vrhu je sonce za nekaj trenutkov skoraj premagalo meglo, pa je le ta kljub mojemu štirideset minutnemu čakanju zmagala. No ja, bodo pa razgledi naslednjič. Tudi megla je dobra včasih, saj v njej na novo odkrivaš pot, ki bi jo v lepem vremenu lahko v miže prehodil. 

   Po dolgih letih sem se ustavil tudi v koči na Robleku, da sem ''poštempljal'' nov zemljevid, pa še staro podrto debelo jelko sem si ogledal nad Poljško planino. 

      
      Kljub slabemu vremenu, pa je bila, sedaj že romarska pot na Roblek, kar dobro obiskana.