Start je bil zgoden. Od doma ob 04:00, do Turkovega rovta v Vratih sva se pripeljala malo pred peto.
Opravo na rame in sva odrinila proti Krnici za Cmirom. Sprva po gozdu, ki je višje prešel v nizko ruševje. Malo pred pol šesto so prvi jutranji žarki obsijali Nad Kuhinjo špico. S police v njeni severni steni naju je luna vabila, da ji slediva.
Celo uro sva porabila za vzpon preko strmega snežišča. Tik pod sedlom sva se osvežila v malem potočku, ki izviral iz ledenika in se prelival preko skal.
S sedla sva zavila levo po novem snežišču proti ozki rami, ki se je spuščala iz glavnega grebena.
Višje se je rama spremenila v razkošno, s travo poraslo polico, vendar ji nisva sledila in sva se raje preko gladkih plošč in skrotja povzpela na greben, po katerem poteka tudi markirana pot od Staničeve koče. Od tam je sledil le še grebenski sprehod na vrh.
Na vrh sva prišla, Peter ob devetih, jaz pa dvajset minut za njim(koleno).
Pričakali so naju prekrasni pogledi, brez oblakov, na vse strani. Kar nekaj časa sva se zamudila na njem.
Vračala sva se po markirani poti še malo dlje od mesta, kjer sva se ji pri vzponu pridružila. Nato pa sva se spustila na že prej omenjeno široko polico poraslo s travo in se po isti poti vrnila v Vrata.
Pri spustu sva izkoristila vsa snežišča za hitro dričanje proti dnu. No, Peter se je veselo smučal, jaz pa sem malo stokal za njim zaradi kolena, tako da sem eno snežišče tudi izpustil in se odričal po melišču.
Super tura, edina škoda je bila, da je nisva opravila malo prej, ko je bilo še več snega.
